Arch Linux ni več tako težko namestiti, kot velja prepričanje
Arch Linux že desetletja velja za distribucijo, namenjeno le izkušenim uporabnikom, pripravljenim na dolgotrajno ročno nastavljanje prek ukazne vrstice. To prepričanje pa je vse manj utemeljeno, odkar Arch od leta 2021 vsaki ISO datoteki priloži uradni vodeni namestitveni program archinstall.
Kaj archinstall spremeni
Archinstall je besedilni (TUI) meni, ki uporabnika vodi skozi nastavitev diska, izbiro namiznega okolja, ustvarjanje uporabnika in osnovno konfiguracijo sistema. Rezultat je enak čist Arch sistem, kot bi ga dobili z ročno namestitvijo, a v bistveno krajšem času — brez potrebe po ročnem vnašanju vsakega posameznega ukaza iz uradnega priročnika.
Kaj se ne spremeni
Archinstall ne spremeni temeljne narave Arch Linuxa — po namestitvi ostane enako minimalen sistem brez vnaprej nameščenih aplikacij, enako sprotno posodabljan (rolling-release), z enakim dostopom do AUR (Arch User Repository). Prava “težavnost” Arch Linuxa po namestitvi torej ni izginila — gre predvsem za samo namestitev, ki je zdaj bistveno bolj dostopna.
Alternativa za tiste, ki jim niti to ni dovolj
Za uporabnike, ki bi radi Arch osnovo, a se sploh ne želijo ukvarjati niti z vodenim namestitvenim programom, obstajajo tudi distribucije, kot je EndeavourOS, ki namestitev naredijo še bolj neposredno, hkrati pa ohranijo blizu-izvirno Arch izkušnjo po namestitvi.
Zakaj je to pomembno
Za uporabnike, ki jih je doslej od Arch Linuxa odvračal predvsem strah pred zapleteno namestitvijo, archinstall ta razlog v veliki meri odpravlja. Preostane le vprašanje, ali si uporabnik želi minimalnega, sprotno posodabljanega sistema, ki od njega zahteva več lastnega vzdrževanja kot na primer Ubuntu ali Fedora — kar je ločeno vprašanje od same namestitve.
Vir informacij: How-To Geek.


